Leta 2020 Slovenec dva dni pred Parizom izgubi Dirko po Franciji. Tisti, ki mu jo odvzame, je prav tako Slovenec in je deset let mlajši. Šest let pozneje ima prvi štiri Vuelte in Giro, drugi pet dirk po Franciji. Pogled nazaj na preobrat, ki ni bil nikjer zapisan.
Le 19. septembra 2020, dva dni pred prihodom v Pariz, Primož Roglič že enajst dni nosi rumeno majico Dirke po Franciji. Izgubi jo na gorskem kronometru, kjer ga premaga enaindvajsetletni kolesar, ki dotlej še nikoli ni osvojil ničesar primerljivega. Oba sta Slovenca. Država je takrat štela nekaj več kot dva milijona prebivalcev in do tedaj še nikoli ni imela nikogar na končnem zmagovalnem odru te dirke.
Šest let pozneje skupni izkupiček teh dveh kolesarjev presega tisto, kar zgodovinske kolesarske države ustvarijo v eni generaciji. Ta članek poskuša razumeti, kako, in povedati tudi, kakšne poglede ta prevlada prinaša.
Dva milijona prebivalcev, neugodna aritmetika
Začnimo z merilom. Slovenski statistični urad je na dan 1. januarja 2026 zabeležil 2 135 107 prebivalcev, na ozemlju velikosti 20 272 km². Za orientacijo: to je približen obseg prebivalstva zelo poseljenega francoskega departmaja na površini, primerljivi z dvema ali tremi departmaji.
Pri takšni velikosti je račun verjetnosti neusmiljen: nabor mladih, ki bi lahko v posamezni disciplini dosegli povsem vrhunsko raven, se šteje v stotinah, ne v desettisočih. Država takšnih razsežnosti običajno ustvari prvaka na desetletje, in to prej v športu, kjer je mednarodna konkurenca šibka.
Cestno kolesarstvo ni tak šport. Je med najbolj globaliziranimi športi, z ekipami, ki rekrutirajo na vseh celinah, in koledarjem, ki poteka vse leto. Hkratna uvrstitev več kolesarjev na vrh je statistična anomalija — kar ne pomeni, da je ni mogoče pojasniti. Pojav sicer ni omejen na kolo, kot kaže rubrika šport in kolesarstvo: plezanje, kanu in košarka kažejo enako anomalijo merila.
Primož Roglič, najbolj neverjetna preusmeritev v karavani
Začeti je treba z njim, ker je prišel prvi in ker njegova pot nima primerjave.
Roglič, rojen 29. oktobra 1989 v Trbovljah, nekdanjem rudarskem mestu v Savski dolini, je bil najprej smučarski skakalec. Ne amater: leta 2007 je bil v Planici mladinski svetovni prvak ekipno na normalni skakalnici, leto prej podprvak. Smučarski skoki zahtevajo lahko postavo, zelo kratkotrajno eksplozivnost in posebno toleranco do tveganja. Kolesarstvo na velikih dirkah zahteva vzdrževano aerobno moč tri tedne. Disciplini nimata skoraj nič skupnega.
Njegov palmarès pa:
| Dirka | Leta |
|---|---|
| Dirka po Španiji | 2019, 2020, 2021, 2024 |
| Dirka po Italiji | 2023 |
| Olimpijske igre, kronometer | Tokio 2020, izvedene leta 2021 |
| Evropsko prvenstvo, kronometer | 2026 |
Njegove štiri zmage na Vuelti izenačujejo rekord dirke. Njegov Giro 2023 ga je naredil za prvega Slovenca, ki ga je vpisal v svoj palmarès. Od leta 2024 vozi za Red Bull-Bora-Hansgrohe.
Na tem seznamu manjka Dirka po Franciji, kar je ironični del njegove kariere: leta 2020 je bil na njej drugi, premagal pa ga je njegov rojak.
Tadej Pogačar, pet Tourov in trinajst Monumentov
Pogačar, rojen 21. septembra 1998 v Klancu v občini Komenda, od svojih profesionalnih začetkov vozi za UAE Team Emirates XRG.
Na Dirki po Franciji ima pet zmag: 2020, 2021, 2024, 2025 in 2026. Ta seštevek zahteva pojasnilo, ki ga mediji redno popačijo. Pred njim so to število dosegli štirje kolesarji — Anquetil, Merckx, Hinault, Induráin. Pogačar torej izenačuje rekord. Ni njegov edini lastnik in ga ni presegel.
Preostanek njegovega palmarèsa je nenavadno zgoščen za kolesarja velikih dirk, ki običajno zanemarjajo klasike:
- Dirka po Italiji : 2024
- Svetovno prvenstvo v cestni vožnji : 2024 v Zürichu, 2025 v Kigaliju; bron leta 2023 v Glasgowu
- Dirka po Lombardiji : 2021, 2022, 2023, 2024, 2025
- Liège-Bastogne-Liège : 2021, 2024, 2025, 2026
- Dirka po Flandriji : 2023, 2025, 2026
- Milano-San Remo : 2026
To pomeni trinajst Monumentov, pet najprestižnejših enodnevnih dirk na koledarju. Paris-Roubaix ostaja odsoten s seznama, prav tako Vuelta, kjer je njegova najboljša končna uvrstitev tretje mesto leta 2019.
Kaj prevlada naredi pogledom
Neiskreno bi bilo nizati te palmarèse, ne da bi obravnavali vprašanje, ki vedno spremlja vsako obdobje prevlade v tem športu.
Profesionalno kolesarstvo s sabo vleče dokumentirano preteklost organiziranega dopinga. Javnost se je od afere do afere naučila na dosežke gledati z nagonsko zadržanostjo. Vsaka prevladujoča generacija je imela svoj delež sumov: nekateri so se leta pozneje potrdili, drugi niso bili nikoli podprti z ničimer. Današnji slovenski kolesarji temu ozračju ne uidejo, pri čemer gre manj za sodbo o njih kot za dediščino te zgodovine.
Nimamo ne podatkov ne pristojnosti, da bi razsodili v tej razpravi, in tega tukaj ne bomo počeli. Zgolj ugotavljamo, da obstaja, da se vrača ob vsakem hitro premaganem klancu in da si zasluži več kot dva simetrična refleksa, ki ju običajno opazimo: samodejni sum na eni strani, razdraženo zanikanje na drugi.
Za tiste, ki želijo razumeti, kako se ti sumi oblikujejo in na čem tehnično temeljijo — kako se analizira zmogljivost v vatih na kilogram, kaj biološki potni list dejansko zazna in česa ne, kako so bile velike afere preiskovane — je medij, specializiran za zgodovino dopinga v kolesarstvu, pripravil dosje o sumih glede Pogačarja in njihovih virih. Njegova prednost je, da ločuje med tem, kar izhaja iz analize podatkov, in tem, kar izhaja iz vtisa, z metodološko distanco, ki jo tako resno vprašanje zahteva.
Kar pa je mogoče dejansko ugotoviti, je, da je Slovenija objektivno ugodne pogoje združevala že dolgo pred prvimi zmagami.
Zakaj ta država in zakaj zdaj
Kopičijo se štirje dejavniki. Nobeden sam po sebi ne zadostuje.
Relief ne dopušča izbire. Mladi slovenski kolesar se višinskim metrom ne more izogniti. Julijske Alpe dosegajo vrh na Triglavu na 2 863,65 m, prelaz Vršič se po petdesetih serpentinah vzpne na 1 611 m, celo severovzhod, ki slovi kot milejši, se razprostira po vinorodnih gričih Podravja. Kar bi drugod pomenilo višinske priprave, je tu nedeljska vožnja.
Kompaktnost ozemlja. Državo je mogoče prečkati v krogu dveh ur vožnje. Kolesar s sedežem v Ljubljani lahko zjutraj trenira v visokogorju, popoldne pa vozi ob morski gladini, brez letalskega prevoza ali ekipne logistike. Malo držav v enem dnevu ponuja takšen razpon.
Nenavadna gostota društev. Glede na število prebivalcev Slovenija vzdržuje posebno gosto mrežo lokalnih športnih klubov. Samo planinska zveza je leta 2018 navajala več kot 58 000 članov — skoraj en prebivalec na šestintrideset. Ta kultura prostovoljnega vodenja ni omejena na gore.
Učinek zgleda. To je verjetno odločilni in najtežje merljivi dejavnik. Ko Roglič leta 2019 osvoji Vuelto in Pogačar leta 2020 Tour, profesionalna kariera za mladostnike v državi preneha biti abstrakcija. Enak mehanizem je bilo mogoče opaziti pri slovenskih smučarskih skokih, prej pa pri alpskem smučanju okoli Tine Maze.
Drugi, ki jih prehitro pozabimo
Če bi ta pojav skrčili na dve imeni, bi se zmotili v perspektivi.
Matej Mohorič, rojen 19. oktobra 1994 v Kranju, je leta 2022 zmagal na Milano-San Remu in leta 2023 na svetovnem prvenstvu v makadamu. Pred tem je bil svetovni mladinski prvak leta 2012 in nato prvak med mlajšimi člani leta 2013, ima pa tudi tri etapne zmage na Dirki po Franciji — dve leta 2021 in eno leta 2023. Vozi za Bahrain Victorious.
Jan Tratnik, rojen leta 1990 v Ljubljani, je leta 2024 zmagal na Omloop Het Nieuwsblad in zbira naslove državnega prvaka v kronometru. Domen Novak, rojen leta 1995 v Novem mestu, je bil državni prvak v cestni vožnji leta 2019 in 2024. Luka Mezgec, rojen leta 1988 v Kranju, je leta 2014 dobil etapo na Giru.
Pri ženskah Urška Žigart, rojena 4. decembra 1996 v Slovenski Bistrici, od leta 2025 vozi za AG Insurance-Soudal. Naslov državne prvakinje v kronometru je osvojila v letih 2020, 2022, 2023 in 2024, naslov v cestni vožnji leta 2024, na Dirki po Italiji 2026 pa je po devetem mestu leto prej zasedla osmo mesto. Ženski kontingent kljub temu ostaja neprimerljiv z moškim — neravnovesje, ki ga država deli z večino kolesarskih držav.
Dirka po Sloveniji, diskretni laboratorij
Nacionalna etapna dirka, Dirka po Sloveniji, je bila ustanovljena leta 1993 in je od leta 2020 na koledarju UCI ProSeries. Njen nedavni palmarès nekaj pove o privlačnosti, ki jo je dirka pridobila:
| Leto | Zmagovalec |
|---|---|
| 2026 | Florian Lipowitz |
| 2025 | Anders Halland Johannessen |
| 2024 | Giovanni Aleotti |
| 2023 | Filippo Zana |
| 2022 | Tadej Pogačar |
| 2021 | Tadej Pogačar |
| 2018 | Primož Roglič |
Vincenzo Nibali jo je osvojil leta 2007 in 2010, Rafał Majka leta 2017, Roglič pa prvič leta 2015. Izdaja leta 2020 je bila odpovedana.
Nismo našli zanesljive številke o številu licenciranih članov slovenske kolesarske zveze in je raje ne navajamo.
Vožnja po njihovih cestah
Slovenija za kolesarskega turista ponuja razmerje med višinskimi metri in razdaljo, ki mu na tej ravni le malo držav lahko parira.
Prelaz Vršič je značilen vzpon: 1 611 m, petdeset serpentin, cesta, zgrajena med prvo svetovno vojno, ko so jo ruski ujetniki gradili za oskrbo soške fronte. Je kraj spomina prav toliko kot športni cilj, lesena kapelica na severnem pobočju pa spominja, za kakšno ceno je bila ta cesta zgrajena.
Na povsem nasprotnem koncu Parenzana poteka po trasi nekdanje 123 km dolge železniške proge, ki je obratovala med 1902 in 1935, danes pa je preurejena v kolesarsko pot med Italijo, Slovenijo in Hrvaško. Majhen naklon, industrijska dediščina, iztek ob Jadranu: podrobneje jo predstavljamo v rubriki obalno območje in Kras.
Med njima vinorodni griči Podravja in Goriških brd nizajo kratke, suhe vzpone med vrstami vinske trte, s prednostjo možnega prihoda na posestvo — glejte rubriko gastronomija in vina.
Preden naložite kolo, dve prometni pravili: zasenčene luči so za motorna vozila obvezne podnevi, kar spreminja način, kako se vam približujejo avtomobili, zimska oprema pa je obvezna od 15. novembra do 15. marca. Visokogorski prelazi se sprostijo šele pozno: na severnih pobočjih je sneg mogoč vse do konca junija.